Pozitivna diskriminacija in strpnost v športu kot indikatorja evropske kulture
Milan Hosta
Športna kultura
Šport,
kot ga poznamo danes, je hkrati odraz družbenega stanja kot tudi svojih
notranjih lastnosti. Gibanje, igra in tekmovanje so temeljne kategorije
športa, ki v času razvitega globaliziranega kapitalizma z lahkoto
okužijo prebivalce mest.
Delo postaja vse manj telesno naporno, različna prevozna sredstva nam
omogočajo prihranek lastnih energetskih virov, urbano okolje nam nudi
varno zavetje pred naravnim, kar omogoča lagodno življenje itd. Ob tem
pa naravne potrebe ostajajo enake in zadovoljitev le-teh enako nujna
kot v pradavnini. Potreba po gibanju se danes kaže kot športna kultura.
Na ta način lahko šport razumemo kot higieno, kot modrost telesa in
klic narave, ki uravnava ravnovesje človeškega organizma. Na drugi
strani pa šport lahko služi tudi družbeni higieni.
Navidezna avtonomija športa omogoča, da odnosi v športu zrcalijo,
včasih s potenciranjem intenzivnosti tudi poudarjajo oz. karikirajo
sliko družbe. In kot zrcalo odbija sliko, tako tudi šport soustvarja
družbeno klimo in je zaradi tega prepoznan kot možna vzgojno pozitivna
praksa. V nadaljevanju bomo na kratko skušali pokazati vrednost športa
kot indikatorja splošnega kulturnega in marsikdaj tudi političnega
stanja. Izbrali smo dve "evropski" vrednoti - pozitivno diskriminacijo
in strpnost, ki sta vgrajeni v temelje vsake demokratične družbe,
katere naloga je, da jih uveljavlja in s tem ustvarja pozitivno vzdušje
med člani katere koli skupnosti.
|
